Radarska slika padavin

Legenda jakosti padavin: | |
zanemarljiva do šibka | |
šibka do zmerna | |
zmerna do močna, možnost strele | |
močna do zelo močna, grom | |
ekstremna, grom, možnost toče |
Z napredkom tehnologije so se razvili tudi posebni radarji, ki z radijskimi impulzi oziroma elektromagnetnimi valovi “skenirajo” in prikažejo stanje oblakov in padavin v neki točki časa. Tehnološko napredni radarji za nadzor vremena zaznajo dežne kapljice in točke kondenziranja in izračunajo njihovo premikanje. Sposobni so določiti tudi jakost kondenziranja in oceniti vrsto padavin, torej ali gre za sneg, dež, točo,… Še več današnja radarska slika omogoča napovedovanje tudi prihodnjega položaja in gibanja padavin. Radarska slika je danes ena izmed najnatančnejših pripomočkov, ki se uporablja za napovedovanje vremena. Prva zabeležena radarska slika je nastala leta 1953, kar je uspelo storiti Donaldu Staggsu.
Radar je nekakšen sistem za določanje položaja opazovanih teles, ki jih osvetljujemo z elektromagnetnimi valovi. Sama beseda radar izhaja iz angleščine in pomeni Radio Detection And Ranging. V osnovi je vsak radar sestavljen iz naslednjih elementov:
- antene
- oddajnika
- sprejemnika
Naprava deluje tako, da antena v ozračje pošilja elektromagnetne valove, ki se po zraku prenašajo s svetlobno hitrostjo. Te pakete elektromagnetnih valov pošilja oddajnik, ki radarske impulze tudi primerno oblikuje. Seveda ni ustrezen kakršenkoli radarski impulz ampak mora biti le ta ustrezne dolžine in jakosti. Za namene vremenoslovja vremenski radarji najpogosteje sevajo elektromagnetne impulze dolge okrog 300 metrov, z povprečno močjo sevanja 300 wattov. Antena usmerja te elektromagnetne impulze zgolj v eno stran. Ti radarski impulzi potujejo po zraku toliko časa dokler ne zadejejo ob neko telo oziroma maso. Ko elektromagnetni val zadene ob telo z maso, se del tega impulza odbije nazaj proti radarju. Kolikšen delež prvotnega impulza se vrne nazaj proti anteni je odvisen od same količine, jakosti in vrste padavin. Tako ta odbiti del prvotno oddanega impulza prestreže sprejemnik in šele nato se radar obrne v drug prostorski kot, kjer zopet prične z izstreljevanjem impulzov in sprejemanjem le teh. Podatke o oddanem impulzu in delu sprejetega impulza se shrani in se jih s pomočjo računalnika obdela. Z uporabo izmerjenih podatkov iz večih sosednjih radarskih postaj se sestavi radarska slika, ki prikazuje vrsto, smer, gibanje in samo jakost padavin.
Glede na obdelane podatke radarska slika prikazuje sliko površja nad katerim se zadržuje deževna gmota. Običajna radarska slika je obarvana z različnimi standardnimi barvami, ki opisujejo vrsto, jakost in količino padavin na posameznih področjih slike. Glede na jakost padavin, ki jo določamo na podlagi radarske odbojnosti impulzov, je lahko radarska slika naslednjih barv, ki so standardno določene:
- zelena-šibka kondenzacija oziroma padavine, radarska odbojnost je 20 dBZ
- rumena-močna kondenzacija, radarska odbojnost je 36 dBZ
- rdeča-zelo močna kondenzacija, radarska odbojnost je 52 dBZ
- škrlatna-ekstremno močna kondenzacija z možnostjo toče in neurij, radarska odbojnost je 65 dBZ